Standardi, ki urejajo hidravlične armature, temeljijo predvsem na ustreznih mednarodnih in domačih industrijskih specifikacijah; najbolj razširjeni med njimi so standardi ISO (Mednarodna organizacija za standardizacijo), DIN (nemški industrijski standardi) in GB (kitajski nacionalni standardi). Ti standardi določajo podrobne specifikacije glede strukture, dimenzij, materialov, testiranja delovanja in varnostnih zahtev za hidravlične priključke.
Industrijski standardi obravnavajo tudi zahteve v zvezi z medsebojno zamenljivostjo in združljivostjo fitingov, s čimer zagotavljajo, da se lahko hidravlični fitingi, ki jih proizvajajo različni prodajalci, nemoteno vključijo v isti sistem. To je zelo pomembno za ohranjanje stabilnosti hidravličnih sistemov in zmanjšanje stroškov vzdrževanja.
Treba je omeniti, da se ob nadaljnjem razvoju hidravlične tehnologije tudi veljavni standardi nenehno posodabljajo in izpopolnjujejo. Zato je treba pri izbiri hidravličnih armatur poleg preverjanja njihove skladnosti z veljavnimi standardi upoštevati tudi njihov potencial za prilagoditev prihodnjih tehnoloških nadgradenj.
Izbira hidravličnih priključkov mora biti v skladu z mednarodnimi standardi (kot so ISO 8434, DIN 2353 in SAE J514) ali notranjimi specifikacijami podjetja. Ključni parametri, ki jih je treba upoštevati, vključujejo:
Delovni tlak: običajno izračunan z uporabo varnostnega faktorja 1,5-kratnika nazivnega tlaka.
Temperaturno območje: -40 stopinj do +200 stopinj (odvisno od materiala).
Ujemanje premera pretoka: poravnati se mora z notranjim premerom cevi, da se prepreči upor proti pretoku.
Odpornost na vibracije: Za aplikacije, ki vključujejo visoko-frekvenčne vibracije, je treba izbrati izvedbe z mehanizmi proti-rahljanju (kot so protimatice).
